Zgodovina društva

Imenovala se je Sekcija paraplegikov in tetraplegikov Slovenije. Leta 1973 se je Sekcija preimenovala v Društvo paraplegikov Slovenije, toda že šest let kasneje - 20. novembra 1979 je zaradi izredne aktivnosti in želje organiziranosti slovenskih paraplegikov po pokrajinah, društvo preraslo v Zvezo paraplegikov Slovenije z devetimi pokrajinskimi društvi. Tak sestav organiziranosti ima zveza še danes.

Slovenski paraplegiki smo organizirano delovali od leta 1979 v enoviti organizaciji. Iz leta v leto se je število paraplegikov večalo, s tem pa so se širili tudi programi. Deset let kasneje pa se je pokazala predvsem organizacijska potreba po drugačnem  združevanju in zadovoljevanju potreb. Z organizacijo (takrat regijskih in medobčinskih društev paraplegikov), kot samostojne pravne osebe je bil zagotovo dosežen namen. To se je izkazalo kaj kmalu, saj so posamezni člani lahko bolj neposredno sodelovali v svojem okolju.

Tako se je zgodila organizacija paraplegikov tudi v Novem mestu. Društvo združuje paraplegike, tetraplegike, parapareze in tetrapareze od vsega začetka na istem teritorialnem območju. Naše društvo nosi danes naziv Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. To je na področju devetnajstih občin. 

Vsi vemo, da so bili začetki zelo zanimivi, polni zagnanosti pri posameznikih, kljub temu, da smo razpolagali le s svinčnikom in nekaj papirja. Brez velikega pampa smo pričeli urejati vse potrebne formalnosti od registracije društva, prilagoditev temeljnega akta (Statut) in kot najpomembneje pridobitev prostorov za delovanje. 

Kot najboljša začasna rešitev se je pokazala, da je nam družina Zorko odstopila sobo v svoji lastni hiši. V danem trenutku je bila to najboljša  rešitev, kajti Bernarda je postala prva tajnica, pokojni Jože Radej pa predsednik. Tako smo imeli pri Zorkovih razne sestanke, razgovore, sprejem obiskov, skratka vršila se je vsa administracija, ki pa jo ni bilo malo. Po nekaj letnem delovanju smo se preselili v prostore Doma starejših občanov v Šmihelu. To nam je lokacijsko sicer odgovarjalo, kajti v domu je vedno (vsaj takrat) bilo tudi precejšnje število  naših članov. Dom nam je nudil tudi večje prostore za razne sestanke, srečanja, občne zbore itd…Vse lepo in prav, vendar smo šele po nekaj časa videli, da je poleg naše pisarne mrtvašnica. Tudi to mora biti, vendar je lahko zelo neprijeten občutek.

Naše aktivnosti skupaj z Zvezo paraplegikov so obrodile sadove pri pridobitvi lastnih prostorov na Novem trgu v Novem mestu. Otvoritev in  selitev smo opravili v letu 1994. Prijetno okolje in funkcionalno opremljeni prostori je nam omogočalo delovanje in zadovoljiti večino potreb pri članih. Iz leta v leto se je dejavnost nekako širila in s tem tudi potreba po večjih, še bolj funkcionalnih prostorih. Razmišljanja so bila za marsikoga preveč optimistična in tako rekoč nedosegljiva. Rekli smo si, da cagav fant še ni… in, da imajo korajžni srečo.

Napeli smo vse sile in znanje s katerim smo razpolagali, zaupali sebi in prišel je 4. julij 2005, ko smo opravili svečano otvoritev sedanjih prostorov v Šmihelu, kjer danes opravljamo svoje poslanstvo. Resnično smo zadovoljni s prostorsko ureditvijo in vse naše skupno delo se je bogato poplačalo. 

Veliko je bilo skozi vsa leta delovanja organizacije povedanega in doživetega. Namen delovanja je dosežen s tem, da posamezniki vidijo in čutijo svojo pripadnost. Povsem razumljivo je, da so potrebe in z druge strani možnosti zelo različne. Upam si trditi, da ima organizacija kapital v smislu trdne uveljavitve v prostoru kjer deluje. 

Kakor za koga, je lahko ta doba delovanja dolga ali tudi ne. Pomembno je, da se dosegajo cilji in zastavljene naloge. Veseli nas, da se nismo nikoli zapirali, temveč smo naše sodelovanje z različnimi inštitucijami ali posamezniki iz leta v leto samo poglabljali. Marsikaj od tega se nam bogato obrestuje. Vse te izkušnje so lahko dobra popotnica za nadaljnje delo.

Jože Okoren